Srečanje na Tasmaniji

Danijela Hliš

 

Z nadmorske višine 5500 metrov se spustiva nazaj, civilizaciji naproti. Osem dni hoje naju čaka do mesteca Jiri, do koder pripelje zadnji avtobus, vmes pa vsaj štirje spusti na 1500 metrov in vzponi nazaj na 3000 ali pa 3500 metrov. Zabavna stvar po premaganem cilju. Iz Himalaje se seliva na drugo stran planeta, v sončno Avstralijo. Izpod strehe sveta na jug. Z minus dvajset na plus štirideset stopinj, meseca decembra. Najprej na Tasmanijo, na obisk k slovenskim prijateljem, kasneje še na "giro" po celini. Pa skok na Novo Zelandijo, ampak to je že druga zgodba…

Agato presenetim s klicem iz Melbourna. Prepričana je, da prideva šele čez štirinajst dni. Malo se obotavljam, ker ji podiram načrte. Sicer pa si lahko vzameva par dni časa za ogled mesta in jo obiščeva kasneje. Med premišljevanjem zaslišim iz slušalke: "Kaj, v Melbournu? Ti ne veš, kako si me razveselila. A sta lahko že čez eno uro v Hobartu?" Konec načrtovanja. Stand by ticket z malo sreče naju z Boštjanom res pripelje na otoško državo Tasmanijo čez debelo uro.

Veselja in objemanja ni kmalu konec, občutek, kako neposredno in pozitivno te ljudje v Avstraliji sprejmejo medse, pa je edinstven. Pri paru Hliš, ki se je v Avstralijo preselil pred devetimi leti, ostaneva nepozabnih štirinajst dni, vse do novega leta. Agata in Dušan pričakujeta naraščaj. Omislimo si nekaj skupnih izletov, vmes pa se z Boštjanom odpraviva na tridnevno kolesarjenje na čudoviti Bruny Island.

Božička preživimo v ozkem družinskem krogu, v Bichenu; na posesti Hideaway, domovanju Dušanove sestre, pesnice in pisateljice Danijele Hliš. Že nekaj let živita tukaj tudi starša, Marija in Jože Hliš. Iz Šmartnega pri Slovenj Gradcu sta se preselila na Tasmanijo po tem, ko se je še njun tretji otrok - hči Marina - preselila v Sydney. Selitev je bila težka predvsem za mamo, ki jo še vedno preveva močno domotožje. Oče pa pravi, da mu tukaj prav nič ne manjka. Ko se skozi skrivnosten gozdiček pripelješ do Hideaway (slovensko: zatočišče), bi človek rekel, da tukaj resnično ne manjka ničesar za lepo, umirjeno in varno življenje. Prostor se nahaja v osrčju narave, sestoji iz treh počitniških apartmajev, hiše staršev, recepcije in Danijeline rezidence. Na eni strani poteka nekaj korakov dolga pot do obale, za prvim hribčkom, četrt ure hoje stran pa se nahaja mestece Bicheno z vsem najnujnejšim.

Ganljiva družinska zgodba nas je združila ob praznovanju velikega dne. V Avstraliji je namreč Božič največji praznik v letu. Dan poprej naju je Danijela povabila na kratek izlet in nama razkazala del znamenite vzhodne obale, imenovane Wine Glass Bay. Tako sem jo lahko spoznala tudi bolj osebno in pobliže in si dopolnila predstavo iz televizijskih oddaj o Slovencih na Tasmaniji, videnih pred potovanjem. Danes vodi Danijela turizem na svojem Hideaway, skrbi za njegovo okolico, za popolno nego staršev in se, kolikor ji dopušča čas, ukvarja s poezijo, prozo in fotografijo, pa s plavanjem, potapljanjem, ribolovom, trekingi in vrtarjenjem. Zelo je povezana z naravo in vsak dan obvezno nahrani tudi svoje posebne prijatelje - Vollobies (majhne kenguruje) in Opossumes (majhnim medvedkom podobne živali), ki so že vajeni njenega gostoljubja in se povabijo na obed iz okoliških gozdov.

Daniela je v Sloveniji intenzivno preživljala le svojo zgodnjo mladost. Rojena leta 1949 v Šoštanju, je z osemnajstimi leti zapustila dom in odšla po svetu: v London, Pariz, Rim, Ženevo, Barcelono, Sydney, Ameriko, spet v Pariz, Sydney, Melbourne, Novo Zelandijo itd. Izobraževala se je v različnih smereh in študirala sprva jezike: angleščino, italijanščino, španščino in francoščino, nato pa etnologijo, psihologijo, pravo in ekonomijo. Največ je delala kot prevajalka na uradu za izseljence vseh dežel, nato pa postala direktorica za zaposlovanje. Svoj pesniški talent je uveljavljala v avstralskih, novozelandskih in slovenskih revijah in časopisih. Več let je že vpisana v razvid avstralskih književnikov. Kot pesnica piše v slovenščini, angleščini in francoščini. Njena dela vsebinsko niso vezana zgolj na migrantsko tematiko in bralno publiko. Nekatere njene pesmi so vklučene v srednješolsko berilo na avstralskih državnih šolah, kar pomeni velik uspeh za izseljensko pesnico.

Leta 1991 je izdala svojo prvo, dvojezično zbirko pesmi Whisper / Šepetanje. Zbirka je, kot je zapisala Katarina Mahnič, ogledalo razdvojene ženske duše, ki ljubi, išče, oprošča, se daje in zapušča, pada in se spet pobira, obupuje in s svetlimi prebliski spet veruje… v sebe, drugega, v naravo. Razdvojenost, ki jo spremlja, ni le posledica dveh domovin, dveh nasprotnih koncev sveta, ki jo vlečeta narazen in si jo lastita. Obstaja prav tako v odnosu do moškega, do tistega nasprotnega in hkrati privlačnega pola… V zgodnejših pesmih se odraža njena življenjska usoda, izseljenost iz rodne Slovenije in emocionalno sprejemanje Avstralije kot nove domovine. Njena nemirna življenjska pot s številnimi potovanji se odraža v njenih pesmih in zgodbah. V glavnem piše v enem od jezikov, svoje pesmi pa prevaja le, če je to nujno, kajti med prevodom in originalom nastane tolikšna razlika, da se rodi povsem nova pesem.

Leta 1996 je izšla njena druga pesniška zbirka v angleškem jeziku z naslovom Hideaway Serenade. Rdeča nit njenega življenja je postala narava, s pomočjo katere se jasnijo zapleteni odnosi med ljudmi. Pesmi so bolj mirne, zrele, polne občudovanja in zadovoljnega predajanja vetru, morju in polni luni, ljubljenemu človeku, navaja Mahničeva. Kljub vsemu pozitivnemu pa so med pesmimi tudi bolj otožne, takšne s pridihom trpljenja in končnosti narave, ki jo človek tako neumno in neusmiljeno uničuje. Pesnica postaja dovzetnejša za stiske drugih ljudi. V izboru avstralskih slovenskih pesnikov, v knjigi Lipa šumi med evkalipti, je pesnik Ivan Minatti naglasil, da veje iz njenih, ženskosti in čutnosti, ljubezni posvečenih pesmi svojstven, svež in neposreden svet, ki je redek v slovenski poeziji.

Danijela Hliš je, podobno kot večina Avstralcev ali v Avstraliji živečih Slovencev, izjemna gostiteljica, sicer pa ženska z bogatimi življenjskimi izkušnjami, nenehnim iskanjem lastne notranje intime in zelo odprtim načinom interpretacije ob iskanju prostora na planetu, ki predstavlja dom v vsej razsežnosti.

 

Po obisku

Spominjam se, kako sem vozila med norim prometom Melbourna,
se izgubila, živčno gledala na uro, peljala skozi rdeče luči semaforja
in končno prispela na letališče.

Spominjam se, kako sem stala med množico, ki je govorila tisoč jezikov,
a pogled nas vseh je nemo zrl v vrata, skozi katera so prihajali potniki.
Bilo mi je slabo od nestrpnosti, od strahu, da bodo moje sanje,
najti sestro, ostale le sanje.

Spominjam se, kako si me poklicala in rekla:
"Ja, kdo koga čaka?"
In potem sva en mesec govorili, kot da bi se bali,
da nama kdo odreže jezik.
Spominjam se, čeprav si spet odpotovala
in le slike nasmejanega obraza so sled tvojega obiska…

Prišla si, napolnila si hišo s smehom,
z vonjem po turški kavi in cigaretih.
Hodili sva po parkih, se smejali, klepetali,
se vozili z ladjo, se lovili med penečimi valovi,
kupovali čevlje in obleke, se opazovali,
in, mogoče prvič v življenju spoznali, da sva Sestri…

Odšla si, ura je tri, zunaj vetrovna noč trka na okna,
jaz pa hodim po hiši in iščem sledove, ki si mi jih podarila;
tu si spala, tu si sedela, tu si se ličila, tukaj si pisala domačim…
Pogled na rože, ki si mi jih dala,
spet privabi grenkobo solz v suho grlo.

Zadnji pogled, dve temni jezeri, obkroženi z zlatim ličilom
mi odpreta moji goli srci,
na napačni strani težkih vrat, ki se zapirajo.

Zadnji krik solz, zadnja prošnja,
najin jok ubija srečne spomine teh štirih tednov.
Dolg, zadnji pogled kot nož prereže zrak z nevarnimi vprašanji:
Kje, Kdaj se spet objameva, sestra?
Bo ta dežela, dom viharjev, požarov
in pivskih trebuhov nekoč tudi tvoj dom?
Ali pa bom, nekega dne, videla tvoje solze sreče,
ko se bodo kosti neutrudljive potovalke, nekoč,
ustavile na domačih tleh, kjer me bo čakal sneg…

Vrata so zaprta, zdaj tiho umiram od samote.

Kje je pravica? Kaj delam v tej ogromni, čudoviti hiši,
ko ti, s sinom, životariš v sobici Pirana, brez kuhinje,
s straniščem in kopalnico na hodniku, kamor hodi še deset drugih strank?
Kje je pravica? Ko med tvojim obiskom kupovali sva hrano
in v tvojih ogromnih, zlato zelenih očeh sem brala žalost,
da ne moreš teh dobrot doma ponuditi svojemu sinu…
Pa vendar, sestra, kaj je hiša (ki ni moja), kaj obilica hrane in pijače?
Srce je moje prazno, staro, utrujeno, prestrašeno,
a tvoje še bije s hrepenenjem, ljubeznijo do sina, pričakovanjem lepših dni.
Jaz pa živim iz dneva v dan, vedno prepričana, da je ta dan Zadnji,
in da bom Jutri se spet RODILA.

 

Heart's wrinkles

We, the emigrants,
we, the immigrants.

Photographs show faces,
homes and trees,
monuments to those who died,
a handshake,
and a smile, or a sparkle in the eye.

So many photographs,
songs and souvenirs,
but no picture will show
the wrinkles of our hearts.

 

Jesenska simfonija

Nekega jasnega, sončnega dne
sem objela drevo na vrhu planine
in njegove dolge roke so me dvignile
tja v čudeže njegove krone
tako blizu oblakov,
da sem slišala,
kako se dežne kaplje so smejale…

 

Poslušajte!

Na svetli, sončni, čudoviti dan
je padel stari zimzelen.
…Bilo je konec čudovitega dne.

Poslušajte!
Nekega toplega, mirnega, veselega dne
So tuji ribiči odpeljali osem ton
Morskih rakov na Japonsko.
…Veselega dne ni bilo več.

Vsak dan mojega življenja
umirajo otroci narave;
ljudje smo tako požrešni,
človeški rod je tako zlakan,
ni pravila, ki ustavilo bi
nože in kladiva!

Kako čudovit bil bi dan,
ko človek živel bi le
od zraka!

 

The Hideaway guest

I welcome you
to our magic hideaway.
You are stylishly dressed,
composed and cool.
My brain signals fear,
will our standard suffice you?
Career people bring memories of
my long life in the cities,
and I hope so much you will
be less demanding than I used to be.

A rush of fever through my skin,
will our wilderness seduce you?
Will our seclusion soothe you?

Later, at the fall of the dusk,
you talk to me,
about this heaven,
about my poetry, you buy my book.
Warm are your eyes, sweet is your voice,
at last, I relax.
You are my guest,
one more human being
who can feel the magic of our place,
the power of this life,
the spell of this earth and sea,
the wonder of the Hideaway!

 

Za 50. rojstni dan

Ne želim si mladosti ali še na mnoga leta.

ŽELIM SI
Golih nog steci med koprive,
in zajokati od vročične kože.

ŽELIM SI
Golega telesa, da vetru se preda
in zajokati ob prebujanju mojih prsi.
Poročila bi se z ognjem nevesta,
bila bi njegov les.
Kratko, bežno bilo bi najino življenje,
a tako blazno vroče,
ko najini plameni pred pepelom bi bežali.

Spi, vse spi.
Zakaj ni žive duše, da me prebudi?
Pridi, močno potrkaj
na pajčevinasta vrata.
Močno, da ti odprem.

Daj mi vročino, bolezen,
daj, da se zvijam, se potim,
kričim, kar koli,
oh, daj, da se s tabo zasmejim.

Padle so sanje,
kot požgana drevesa.
Izginile so želje,
kot grozdje po slani.
Samo lastni prsti drsijo mi po obrazu.

ŽELIM SI
Poseči globoko v prsi
- iztrgati srce,
ga s solzami umiti,
s poljubi zaceliti,
ga zaviti, kot darilo,
da ne bo več krvavelo.

Spi, v meni vse spi.
Dokler se nove želje ne rodijo,
kot prvi zvončki pomladi,
dokler mi spoznanje ne zasije kot sonce:
KDOR SI ŽELI, DOBI!

 

Na razpotju

Hej, kam zdaj?

Tvoje srce je prostorno kot veleblagovnica,
kot vojašnica.
Kažeš nam balkone in terase…
Tvoja usta so polna laži, kač ki sikajo,
tvoje oči so pralni stroji.

Hej, kam zdaj?

Kot opica čepiš preplašen,
izgubljen… Ostal si sam,
s prazno blagajno,
tvoje roke so nestrpne,
so, prvič v življenju, prazne!

Oh, naj bo, dam ti roko, pokažem ti pot…

 

Nekje drugje

Vas včasih obide
tista nora želja, biti nekje,
čisto nekje drugje?
Ne le v drugi hiši,
v drugi deželi,
na drugem planetu,
ampak popolnoma nekje drugje.

Nekje, kjer imajo ljudje pet nog,
kjer so vrtnice črne,
vse hiše pod morjem,
korenine dreves prepletene z vejami.
Nihče ne govori - le čuti,
nihče ne joka,
žaba poljubi osla
in ga spremeni v boga.

Vas včasih obide,
da bi odleteli nekam drugam,
od koder ni vrnitve?

 

 

novice | galerija | atelje | ponudba | o oblikovalki | teorija | zasebno | kontakt | domov
copyright © stankablatnik.com